KONFIGURIRAJ GLAVO!

... Gandalf!!! Oziroma Ian McKellen . Star je 72 let. Izgleda veliko več, hehe.

Tudi če so morda čufte, meni so bolj všeč pod imenom čufti. Zadnje čase je to moja najljubša jed. Zaradi dveh razlogov - ker sem res sita purana in piščanca s solato in ker čufte naredim res dobro. In zato sem se odločila da z vami delim recept za košček nebes. V bistvu se moram pohvalit - šla sem na eno izmed kuharskih strani in pregledovala recepte za čufte ampak nekako mi nobene ni prav dobro sedel v srce. Zato sem (ko sem dojela neke osnove) zadevo in sestavine vzela v svoje roke in nastal je ta recept (ki ga imam za svojo iznajdbo, čeprav se zavedam, da je prav mogoče, da je že nekje zapisan). Najprej si pripravimo naslednje dobrote - čebulo , česen , peteršilj , čemaž . Vse fino sesekljamo, segrejemo ponev, kanemo malo olja, počakamo da se segreje, prepražimo čebulo, dodamo česen, čemaž in peteršilj (ne nujno v tem vrstnem redu). Ko je zadeva končana oziroma prepražena in lepo diši (to je glavni faktor po katerem spoznamo, da je v redu) jo odstavimo z ognja in počakamo, da

... se kar naenkrat na nebu znajde črn oblak. Kako in kdaj je priplaval nad mene - ne vem . In izpljune tiste svoje velike, debele, sočne kaplje, ki bodo ovlažile razbeljeno cesto. Pogledam na balkon in vdihnem - tisti dobro znani zadušljivi vonj, ki nastane ob stiku kaplje in vročine ... Je že konec, zapiha rahel vetrič, ki le za minutko odpihne vročino, ki se je nabirala cel dan. Ki se je nabirala, ko sem odspala siesto . Ignorirala neznano številko. Se drugič pogumno javila. In pogum se je obrestoval! In tako sedaj sedim in se pravzaprav ne oziram dosti, kaj se dogaja zunaj. Pobrisala sem prah z mize in omare in sedaj sem mirna ... ................................................................................ Add 22:49 - ko se že ravno bliska in me je malce strah: http://youtu.be/DM2177pHMT0 Najboljše odkritje dneva! poleg serije Modern Family ...

... en smotan dan, ko se mi nič ne da in potem sem nesrečna, ker mi je dolgčas, ampak še vedno se mi nič ne da in je vse skupaj en tak butast začaran krog. Nimam reda, načrta. Nimam organiziranih reči. Nič oprijemljivega in nujnega za početi za faks in potem pač bluzim. In ker bluzim kar se tiče dela, potem to potegne še bluzenje s hrano. Danes sem uvedla pravilo - do 12ih jej kar hočeš, potem pa samo še zelenjavo. Hecno, včasih bi bilo ravno obratno - dopoldne sadje, potem pa kar hočeš. Ampak mogoče je današnji način boljši. Glede na dva kosa pehtranove potice, kruh z nutelo in kos ledene torte bom sita za cel dan. Bomo videli. V bistvu je hecno - prejšnji teden sem imela veliko dela in sem en dan prav tako zabluzila, ker sem najprej zabluzila s hrano. Danes sem zabluzila s hrano zato, ker nimam dela. Ta dva pojma sta očitno nekako povezana. In resno se moram naučiti, da ne pojem vsega, kar mi v določenem momentu pade na pamet. Halo no. Sem očitno postala taka, da moram imeti vse to

... kuhanja in pečenja in pospravljanja in ... utrujena sem. Še dobro, da jutri pričnem s pisanjem zadnje seminarske naloge. Prva faza te naloge je da pogledam dva filma. Ha, a je lahko stvar še bolj kul? In sploh ne bom ne jedla ne kuhala. Dovolj imam za nekaj časa.

... rože vabljivo dehte med trnjem, ki prebada slavcu srce. Še Muro bi preplaval, zatajil bi ime, zaril bi se kot klop v tvoje srce.

V bistvu se temu uradno reče čokoladni sufle, ali bojda kipnik. Ja, saj nekako kipi, ampak vseeno, moje ljubkovalno poimenovanje tega koščka nebes je kar čokoladna nebesa. Recept v originalni izvedbi veleva uporabo 8 jajc, ampak jaz sem do sedaj vedno delala samo iz dueta jajc, ker sva v teh nebesih uživala tudi samo dva. In glede na to, da se na čokoladni sufle čaka, in ne obratno, je za 8 jajc potrebno imeti kar u la la gostov. Tako da jaz bom napisala moj recept za dva, pa pomnožote, tako kot sem jaz zdelila. Dve jajci ubijemo v posodico in ju skupaj z 25 g sladkorja dodobra zmešamo. Stehtamo 20 g moke in jo lepo previdno in počasi vmešamo v zmes. 75 g čokolade in 75 g masla damo v posodico in bodisi stopimo nad soparo ali pa zaupamo mikrovalovni pečici, da to naredi namesto nas. Sama sem vedno mislila, da se mi pa čokolada v mikrovalovni pečici že ne more zažgati, a sem se zmotila. Tako da počasi, po 30 sekund, pa vmes premešajte, pa bo krasno. Potem pa stopljeno čo

... je bolje, da poješ tisto čokolado ali kos torte več. Bolje to, kot pa da po tleh vržeš puzzle. Ki si jih sestavljal 14 dni. Tisoč koščkov. Stvar je taka, da se zadnje čase malo lovim. Okoli faksa, okoli hrane, okoli vsakodnevnih načrtov in reda. Edina stvar, ki mi je kolikor toliko uspevala, je bila sestavljanka. Ja, to je nekako moj nov hobi. Ki me v bistvu blazno pomirja in ponuja tišino za misli. No, za začetek sem si kupila sestavljanko z motivom Avatarja, 1000 koščkov. 50 x 70 cm. Sestavljala sem jo zunaj na terasi na soncu, v dnevni sobi med kraljevo poroko, ob deževnih dneh na kuhinjski mizi. Zadnji teden je bilo uporabno samo pol jedilne mize - druga polovica je bila za moje puzzle. In potem mi včeraj končno uspe. Sploh zadnja tretjina je bila noro težka in kar nekaj časa je trajalo, da mi je uspelo. Vsa sem bila vesela. Ponosna. In sva šla popoldne z Mucom v Bauhaus po okvir. Oziroma nekaj, kar bi sestavljanko držalo pri miru. Na varnem. Kupila sem eno tako zadevo,

... za menoj. Argentina, ali pa kdo drug. Jaz tudi ne bom za teboj.

... tisti občutek, ko si zaljubljen v eno pesem, ki jo lahko na replay poslušaš ure in ure in vsakič znova te ponese v en nov svet in ti zašibi kolena. Ja, je zaljubljenost, ki se bo, ne glede na to, koliko se upiram, sčasoma ohladila. Potem bo nastala samo še čista ljubezen ... The dog days are over The dog days are done The horses are coming So you better run Run fast for your mother, run fast for your father Run for your children, for your sisters and brothers Leave all your love and your longing behind You cant carry it with you if you want to survive ...  

... je bilo morda malo bolje. Sem po treh dneh jedla normalno kosilo (med drugim tudi solato s paradižnikom, za ta dosežek bi lahko prejela posebno priznanje - ni mi namreč hujšega, kot jesti tistih par zadnjih listkov solate, namočenih v kisu, bljak), ki je vsebovalo kar nekaj zelenjave. Rižota z bučko in melancanom. Malo sem morda zafrknila edino z maroškimi začimbami, ni mi preveč pasalo. In premalo sem solila. Zaradi vseh teh mini komplikacij in seveda vseprisotnega PMS-ja kosilna izkušnja ni bila popolna. Saj veste, ko človek s čim ni zadovoljen mora to nezadovoljstvo nadoknaditi drugje. Jaz sem to nezadovoljstvo pridno nadoknadljala (kakšen je nedovšna oblika glagola nadoknaditi?) celo popoldne. Krekerji z nutelo, kos sacher torte (ki je bila sicer namenjena Mucu ...), bela čokolada, Milka z marcipanom ... ma ni da ni. Res sem v zadnjih treh dneh pojedla toliko hrane, da bi lahko nafotrali pol Arfike. Kaj čmo, saj bo kmalu četrtek in ta saga se bo končala, potem bom pojedla na

... sta bila katastrofalna. Hrane v nenormalnih količinah, v nenormalnem vrstnem redu, pravzaprav brez vsakršnega reda. Samo ena zlobna sila je lahko na delu - PMS! Naj reče dr. Šterk kar hoče, bojda itak ne obstaja, ampak jaz mu ne morem ubežati. PMS kot zlobna sila narave, ali pa kot zloben mehanizem v moji glavi, ki pač izkorišča teh prekrasnih/groznih tri dni. V bistvu je hecno - po eni strani mlatim vse kar vidim, po drugi strani mi je slabo in si ne želim ničesar več. Kakorkoli, še vedno sem dobra v ekspresnem pospravljanju kuhinje, še vedno sem sposbna speči tortico iz ničesar v pol ure in še vedno sem sposobna prepričanja, da če spijem dovolj vode, bo le ta odplaknila vso nesnago, ki sem jo danes pojedla. Jutri jem bučke, solato in paradižnik. Ker imam teh tri reči poln hladilnik in res nočem, da mi vse segnije. Kdo bo potem pol to čistil?!

... ljudje čekirajo moj blog, mene pa nikjer. Saj ne, da bi kam šla. Dejstvo je samo to, da počitnice in prazniki spremenijo ritem živeljenja. Hej, če je cel dan vse zaprto se definitivno ne moram obnašati, kot da ni. Ne maram praznikov. Ker potem si pod pritiskom - okej, je praznik, torej lahko počivam. In potem naslednja stopnja - cel dan počivam, kaj naj sedaj? In ti je dolgčas in si sit samega sebe in ljudi okoli tebe in potem si tečen. Na srečo se letos ta scenarij ni realiziral, sem se pa z vsemi štirimi upirala in praskala, da je temu tako. Tako zelo sem se upirala in bila zaposlena s tem kolikor-toliko-zdravim preživljenjem praznikov, da sploh nisem imela časa pisati blog. In seminarsko. V bistvu sploh nisem pisala. Na srečo je pred nam daljše zaporedje delovnih dni, ko reči potekajo normalno, ko človek lahko gre v knjižnico in ko lahko opravi določene reči. In ko lahko piše blog. Toliko za dobro jutro.